Za dupuytrenovo kontrakturo sem prvič slišal od očeta. Bil je vedno zelo spreten z rokami. V mladosti je bil mizar, še danes rad kaj popravi, preuredi ali izdela sam. Pred nekaj leti pa je začel opažati, da mu prsti na eni roki ne gredo več čisto naravnost. Sprva ni dajal temu preveč pomena, ‘saj bo minilo,’ je rekel, kot po navadi.
A ni minilo. Prstanec in mezinec sta se začela vse bolj krčiti proti dlani. Ko so mu stvari začele uhajati iz roke in ni mogel več normalno držati orodja, smo ga končno prepričali, da gre do zdravnika. Diagnoza? Dupuytrenova kontraktura. Pojav, kjer se tkivo pod kožo na dlani zadebeli in skrči, kar potegne prste v upognjen položaj.
Iskreno, nismo imeli pojma, da kaj takega sploh obstaja. Zdravnik mu je razložil, da je stanje pogosto dedno, bolj pogosto pri moških po 50. letu in da ni posledica preobremenitve, kot je oče najprej mislil. Imel je na voljo več možnosti: od opazovanja napredovanja, do terapij, do operacije.
Odločil se je za manj invazivno metodo z injekcijo, ki razgradi zadebeljeno tkivo, nato pa so mu z manipulacijo raztegnili prste. Postopek ni bil najbolj prijeten, a učinek je bil takojšen. Prst se je zravnal skoraj do normalnega položaja.
Danes redno vadi vaje za gibljivost in spremlja, če se stanje ponavlja. Mi pa smo bolj pozorni na svoje roke in znake, ki jih prej morda ne bi jemali resno. Čeprav dupuytrenova kontraktura ni nevarna za življenje, mu je za nekaj časa resno omejila vsakdanje stvari. In čeprav bi najraje vse prebolel ‘po moško’, je zdaj prvi, ki drugim pove: Če opaziš kaj takega, pojdi takoj do zdravnika. Dupuytrenova kontraktura res ni nekaj, kar bi si želel ignorirati.
Od takrat naprej tudi sam večkrat pogledam svoje dlani, še posebej, če čutim kakšno napetost. Raje preverim prej kot prepozno. Očetova izkušnja z dupuytrenova kontraktura mi je res odprla oči.