Dogodivščina iz času vojaškega služenja, kjer smo v naši sobi imela korenjaka, ki mu je bila osebna nega španska vas. Vojaško obveznost sem opravil v naši novoustanovljeni državi, ki pa je bilo bolj podobno taborniškemu kot pa vojaškemu življenju. Verjetno še zato, ker je bilo še vse v povojih in nobeden ni vedel ne kaj ne kako naj ravnajo z nami, vojaškimi obvezniki.
Zato večinoma samo vojaški pohodi s popolno bojno opremo in streljanje z raznim vojaškim orožjem na strelišču nedaleč od vojašnice. Vedno smo se vračali do kosila, ker pač še ni bilo vozil, da bi nam hrano pripeljali na teren. Vsak dan tako, šest mesecev. Imeli smo tudi neverjeten privilegij, tuš kabine in toplo vodo, kar so vojaki v prejšnjem režimu lahko samo sanjali. Vendar pa kljub vsemu temu razkošju, se najde nekdo, ki ne poskrbi za svojo osebno higieno. Na začetku smo še nekako spregledali vse skupaj, pač možakar ni navajen se slačiti pred ostalimi in gol hoditi naokrog. Sramežljivec smo mu rekli. Pa vendar bi lahko kasneje stopil pod tuš, ko ni bilo nikjer nikogar, pa ne. Najprej smo govorili z njim, mu razložil, da pa je osebna nega nekaj kar se bo moral navaditi, če že ne zaradi sebe pa zaradi nas ostalih, ki preživljamo čas z njim. Pa se je samo namrdnil, češ kaj mu govorimo, da on že ve kaj je to osebna nega.
Položaj je postal neznosen, ponoči smo kljub hudi zimi imeli odprta okna, da smo lahko spali. Smrad je bil neznosen. Ni nam preostalo drugega, kot da stopimo do vodje naše čete in mu povemo za težavo. Pa tudi vodja ni dosegel ničesar, tudi ne, ko je poklical možakarjeve starše in jim povedal, da njegova osebna nega na nuli. Pa jih je slišal še od staršev. Ja tako je, veliko stvari povzamemo po starših, tudi njegovim je očitno osebna nega španska vas.…